Nov avto sosed naš ima,
se z njim postavlja in baha.
Pred hišo mu cel dan stoji,
le gleda ga in se smeji.
V nebo se kdaj pa kdaj ozre,
če dež bo padal ali ne.
Ker smisla pravega res ni,
da dež ga zmoči, poškropi.
To videl sosed je njegov.
Še on je kupil avto nov.
Dejal sam sebi je v obraz.
Mar on je boljši, kakor jaz.
Čeprav je avto že imel,
vseeno novega je vzel.
Zdaj pa v garaži mu stoji,
voziti se mu škoda zdi.
Ko faušarija zagori,
človeku ni več pomoči.
Tu nič storiti se ne da,
ker to bolezen je srca.
Dokler živel bo ta naš rod,
zavist gorela bo povsod.
Zdravila za bolezen to,
nikdar na svetu tem ne bo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
