Ti morda še kdaj spomin zaide v šolo med klopi
in kot meni lesk privabi ti v oči?
Se v mislih še lahko povrneš v tisti lepi čas,
ko nasmeh nam bil vsakdanji je okras?
V srcih mladih je ljubezen nežna vzklila že takrat,
sramežljivo rekel sem: ”Imam te rad”.
Sem na lička vsa zardela dahnil ti poljub v dokaz,
Srečo in nasmeh privabil na obraz.
Življenje potlej se je čudno poigralo,
kot bi iz ljubezni nežne norčevalo se,
v različne naju je smeri proč odpeljalo
in ni vprašalo, kaj si kdo želi.
Ko ti zdaj po dolgem času zopet gledam v oči,
v njih še vedno vidim, plamenček gori
a ker roko tvojo belo zdaj krasi že prstan zlat,
reči ti ne smem, da še imam te rad.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
