Na morje vsi bi radi šli,
a kaj, ko denarja pri hiši ni.
So glavni problemi položnice,
a to nič ne briga moje Jožice.
Mi vsakdan teži: “Zakaj d’nara ni?”
“Oj, ljubica moja, se v glav’ mi vrti.
Še eno mi zini, tako ti povem:
Na morje s teboj pa nikol’ več ne grem.”
Na šihtu mi šefi vsak dan bolj groze:
“Dragi naš Joža, kaj zdaj to je,
se delo nabira, a ti sanjaš le,
kako v Portorožu sije sončece.”
Razmišljam, razmišljam, le kaj bi storil,
se spomnim prijat’ljov, s katerim’ sem ga pil.
Po mobiju jih kličem: “Prijat’lji, kje ste zdaj,
gremo hitro v avto v Portorož, ki je naš raj.”
Družba je zbrana, ga žingamo zarana,
gledajo rada nas dekleta mlada.
Pusti ženo, Joža, je uvela stara koža,
ti raje nas se drži, lepo se boš imel.
Uživam, uživam, kako mi je lepo,
za mano se bejbe ozirajo.
Dekleta prelepa mi ritke kažejo,
doli malo nižje pritisk mi dvigajo.
A glej ga v daljavi, ne morem verjet’,
frajer kosmati je z Jožico objet.
Stiska jo strastno, poljublja roko,
meni od groze zmešalo se bo.
Butasti Joža, le kaj si storil,
od ženkice svoje si kajlo dobil.
Zdaj pojdi domov in naravnost v pojstlo spat,
jutri zgodaj zjutraj pa na pašo krave gnat.
Družba je zbrana, ga žingamo zarana,
gledajo rada nas dekleta mlada.
Pusti ženo, Joža, naj jo drugi boža,
ti raje nas se drži, lepo se boš imel.
