So rekli včasih že, da žlahta mal’ velja,
da je žlahta plahta strgana,
se svet vrti naprej, prav nič ni kakor prej,
še sorodstvo komaj se pozna.
Le kdo bi se jezil, za prazen nič boril,
brez potrebe sem ter tja podil!
Razumemo se vsi, odvržemo skrbi,
nič hudo nam ni.
Za doto včasih so, se sprli prav močno,
kdo in kdaj jo drugim splačal bo,
za čast in slavo so se gledali grdo,
a vse to v pozabo je odšlo.
Se zberemo samo, ko kaj praznujemo,
za noben prepir več časa ni,
a nič ne tarnamo, za to nam ni težko,
kdo se kregal bo!
Vsa naša zbrana žlahta več strgana ni plahta,
vsi radi se imamo,
ker se komajda poznamo,
ko skupaj pridemo veseli smo!
Vsa naša zbrana žlahta več strgana ni plahta,
na sebe nekaj damo,
ker prepirat se ne znamo,
ko skupaj pridemo, praznujemo.
Da zbrana žlahta vsa vesela bi bila,
nam pomaga zlata kapljica,
a zraven kruh domač, pečenka, nekaj krač,
saj ne more biti lepše pač.
Vsak raje pokramlja, kako se kaj ima,
kje pohaja dan za dnem vesel,
se vsakemu pozna, da žlahto rad ima,
saj bi rad z njo vred zapel.
