Že od nekdaj vračam se nazaj k vodi,
kjer spomini se zbudijo
nevedoč, zakaj.
Kako bila bi Otrok brez napake,
a vseeno se sprašujem,
kaj me vleče tja nazaj.
Vsak storjen korak, kakor vse sledi,
moje me poti vodijo vse dni
na poznani kraj tam, kjer ni poti,
a srce želi.
Vidiš tam, ko nebo sreča se z morjem,
ta skrivnost je kot zlato.
Naj me veter ponese po vodi v daljave.
Ko odšla bom,
res ne vem, kje konec moje je poti.
Na tam otoku izgledajo vsi srečni,
vse pravilno in po meri,
vse zdi se lepo in prav.
Vem, da vsak od njih na tem otoku,
čisto vsak na tem otoku
svojo nalogo ima.
Lahko se prepustim, z njimi zaživim,
z veseljem, z radostjo sledim.
Vendar pesem v meni drugače zveni.
Kaj dogaja se mi?
Vidiš luč, ki gori, se blešči nad morjem,
nihče ne ve, kam sveti le.
In spet se zdi, da me kliče in vodi.
Poišči me,
kar je čez ocean, bom prišla tja stran.
Vidiš tam, ko nebo sreča se z morjem,
ta skrivnost je kot zlato.
Naj me veter ponese po vodi v daljave.
Ko moje bo, ponese me.