Čakam dolgo tu na robu morja,
dlje kot sploh se spominjam.
Kaj privlači me, ne vem.
Rada bi bila popolna hčerka,
a me ves čas mami voda.
Vabi me v svoj objem.
Kamorkoli grem in kjerkoli sem,
vsaka steza, ki pred seboj jo zrem,
vodi me nazaj na privlačen kraj,
kamor si želim.
Ko se morje dotika neba, me vabi.
Nihče ne ve, do kod to gre.
In če veter v jadru na poti bo z mano, morda izvem.
A če grem, težko je reči, do kod bom šla.
Saj vem, da vsi na tem otoku,
srečni so na tem otoku.
Vse je kot iz škatlice.
Vem, da čisto vsak na tem otoku,
vlogo ima na otoku.
Morda navadim svoje se.
Če želim, bom močna, ponosna vsa,
svoje mesto dobro zapolnila.
A v srcu glas kljuva že ves čas,
kaj narobe je?
Glej, na morju se sonce blešči, slepi me.
Nihče ne ve, do kod to gre.
In se zdi, kot da vabi me naj pridem v daljave, da končno izvem,
kaj se skriva tam, bom prešla do tja.
Tja, kjer morje poljublja nebo in vabi.
Nihče ne ve, do kod to gre.
In če veter v jadru na poti bo z mano, morda izvem,
do kod naj grem.
