Lepo je bit Tuareg,
svet je peščena ura, ki ne šteje let,
kamela je časovni stroj,
tam kjer ni ničesar je vsega dovolj.
Ljudje iz mest me spravijo v smeh,
človek brez službe ni sam svoj šef,
pleme si išče prostor pod soncem,
zakriti obrazi ugibajo kdo sem,
Mohamed Ali, Saluador Dali,
Lawrence arabski iz mesa in kosti,
sanje o sončnih zahodih in sipinah,
iskanje prihodnosti v kavhnih usedlinah,
in v cocktail barih – sporočilih iz onostranstva,
vesolje je okroglo, nima druge strani,
srečni psi ne vidijo dlje od verige,
na življenje in smrt brani svoje smetišče,
konjske dirke, zemlja pod vodo,
mojster luči daje temno svetlobo,
vse kar je čas je samo opis za ljudstvo,
danes drevo, včeraj še truplo.
Lepo je bit Tuareg,
nihče mi ne verjame torej mora bit res,
vsi majo ena usta preveč,
slovarju pa manjka besed.
Velike stvari so za majhne ljudi,
kot da je knjiga bolša če ma več strani?
voda iz pipe je bolša kot Zala,
vsi naši cilji so fatamorgana,
nadangel Mihael, zmaga nad satanom,
starec cilja pikado za šankom,
levo je morje, desno ekvator,
vmes se vojaki borijo za nafto,
najstnik pošle mamo v pizdo,
na travniku gledam oblake pod kiklo,
vrabci nad glavo, bedak hoče krono,
koncert spremenjen v dolgo tonsko probo,
čas za sedenje z metulji v bradi,
heiroglifi ob turski kavi,
ljudje si pod tuš več ne upajo nagi,
v družbi se zmeraj počutimo sami.
Lepo je bit Tuareg,
zobotrebci bi radi nazaj v pragozd,
če bi mel eno željo,
bi rad vidu koncertni klavir poletet.
Medtem k se fjordi tušjo v penasto morje,
in se dva bela zajca parita v grmovju.
