In bog daj da grem, ker verjet ne morem tem očem
in več ne vem o čem, je smisu da bi pisu tem ljudem
in zmanjšam tempo tem tokom,
ker ne vem a še sledil bi tem potem
in potem se prepustim skrbem, trpim.
Problem je u tem da ne držim se shem,
kričim, a nem, ugotovim, da smem podredit sistem si,
živim zvezan in razum zastrupljam s tem si,
zakaj ne najdem smisla o svoji eksistenci,
prisluhnem molku, ker boji so v senci,
dvomov in brezupa zgrešili svoje bistvo
in um ne upa pit si strupa in priznat zavist do
nečesa, česar sam ni mogu okusit
pa se poln stresa začel se sebi gnusit,
ker je zdaj in tu sit
in če bi bil na vrhu najbrž hotu bi na dnu bit.
In ne čutim nč razn grozečo ravnodušnost,
prazn čutim to nesrečo in bolečo neposlušnost,
do svojih lastnih interesov
pa se včasih gledam in razmišljam a bi res šov?
Pred boga po izvršilno sodbo
in če rad me ma razumel da sm mel nasilno zgodbo
polno nihilizma, agresije, pesimizma in depresije
pa sm se mogu rešit agonije
usta mam pa mi ne rata vode pit
umetnost je svoboden bit
ker povsod vidim obešene zakone
in ljudi dojemam kot utelešene demone
pa jim srce da mi ladja res še ne potone
in to je moja psihoterapija
ker dvom po tiho mi ubija
kreativo smisel in gradivo
pa se sreči najbrž na vso moč gabim
hvala za posluh in pa pomoč rabim.
Vem kok je fantu težko k se sooč s slabim
in mira k se zapira obroč s samim sabo,
debatiram, iščem vero u boljš,
sprašujem se iz kod izvira kar požira mi moč,
samopodoba na psu, ne upam it do roba,
a je res moja usoda na dnu?
Je moje življenje sam tiha oda?
In kar se mene tiče ni ga boga/ ne!
A moje mnenje sploh briga koga? Fak,
in kaj je smisu da vztrajam?
Bojim se sam’ga sebe sploh ne vem zakaj obstajam ,
ujet u prostoru, času in zraku,
postajam utrujen, potujem, mirujem na tujem oblaku
ker na mojem je nevarno potovanje
na mojem lahko srečam srečo al pa uresničim sanje
in kaj narest s tem?
Občut lajf brez scen, in si priznat, da tut jz smem.
