Sedela sva v parku na tisti večer,
iz nočnega neba padal je dež.
Iz samih utrinkov, iz skritih želja,
kot bi prižigale se za naju dva.
Nasmeh je bil jasen, bilo je toplo
in jaz približala sem ti svoje telo.
Bila sva brez misli, odprtih dlani,
težave šle so drugam, kot da jih ni.
Če ti vsaj ne bi bil tako sramežljiv
in jaz neumna kakor najstnica,
ujela bi ta moment, ki padel je z neba.
En poljub lepo ukraden,
en dotik nežno slučajen,
ujela bi srečo, tukaj na klopci,
a si nisva upala.
Ta poljub bi bil drugačen,
s srcem najinim označen,
ujela bi srečo in bila zaljubljena.
Zvezdna steza prižgala se je,
omamno kot tvoj parfum dišala mi je.
Če bi še roki podala si
vem, da ne bi odšla v dve smeri.
En poljub lepo ukraden,
en dotik nežno slučajen,
ujela bi srečo in bila zaljubljena,
ujela bi srečo, a si nisva upala.
