A si mela kdaj občutek kt da spala bi na žebljih,
filing-ceu svet proti tebi in nemorš spat ponoči,
ker ne poznam razlage spet ljubezen ta prekleta.
Učasih ljubiš s celim srcem pa kar brez razloga odnehaš …
Nisva za skupi sam nebom priznau poraza,
veš boli da včasih ni ljubezen, to kar si predstavljaš,
ostajam hladen, sam na koncu nobenmu ni lažje,
ker tud robot ma čustva, prekleto da meu sem te najraje …
Sovražim uprašanja ko obračam slike,
pogrešajo starga nekromanta, zarad tebe ga ni več!
In spusti 1x solzo, a je tko težko vztrajat,
ker boli me da se v tem momentu med spomine vračam …
Od zdej se ne poznava pa čeprou je to drugače,
srečala boš sam neznanca k nekoč ti izpounu sanje,
oder bolečine, sama žalost v soju blišča,
obdrži sanje, ker mogoče jim še kdaj slediva.
Oprosti za napake, zdej brez tebe jih ne štejem.
Oprosti za obljube in use težke besede,
1x bodi srečna prosto pot maš od mene.
Oprosti mi, ker nisva ista, srečno moja ljubezen …
Boli me, ker odhajaš, sam ostal bojo spomini,
js šteu bom do deset, ti se obrni in odidi,
ne vračaj se nazaj, čeprou bi hoto drugače,
sam bodi mi srečna, ker brez mene ti bo lažje …
Pljuvam rime na papir, kot pljuvam čez usak prepir,
rekl so, da naj odneham, zdej si prosta brez ovir.
Kva sploh rečem, ko spoznam, da ni ničesar več.
Hvala, oprosti, prosm? Zdej te rotim, da mi končn reč
”Konc je mali”, to bi lohka prvi bil korak,
da razčistiva zrak, ki skriva na tisoče napak,
odsev v ogledalu več ne vrača mi nasmeha,
zameri mi spomin na leta, vredna tega greha,
nej se neha trač in govorice, da zmer pljuvaš mi ulice.
Vid se, nočeš me, ker ignoriraš čist vse klice.
Sploh ne več, ko lahko boli ko drugemu odločno pišeš,
ko prejmeš moje sporočilce, ga sam hladno zbrišeš,
bojim se te tišine, ker iz nje kriči resnica,
nasmejana lica, zdej zamenja črno bela skica.
Motna slika na kateri so zbledela tvoja čustva,
usta ki bla polna so poljubov zdej so ostala pusta.
Oprosti za napake, zdej brez tebe jih ne štejem.
Oprosti za obljube in use težke besede,
1x bodi srečna prosto pot maš od mene.
Oprosti mi, ker nisva ista, srečno moja ljubezen …
Boli me, ker odhajaš, sam ostal bojo spomini,
js šteu bom do deset, ti se obrni in odidi,
ne vračaj se nazaj, čeprou bi hoto drugače,
sam bodi mi srečna, ker brez mene ti bo lažje …
E moj nekro dej povej mi neki čist iskreno,
sploh vrjameš v ljubezen in njeno dobro delo?
Ker jst izgublam vero v cilje, ki sem jih zarisu,
nikol si nisem želu, da kej tazga bi napisu,
veš, vsakič ko srce utripne, da povleče kri,
se mi zdi da delček mene mojo dušo zapusti,
zmer ko del srca nekomu da, razbijejo ga,
ponos več ne zdrži pritiska in hočem da se to konča.
Ljubezen ironija na njo se ne zanašaj,
ker te ubije ravno tisto kar v dvoje ustvarta.
Zgubljaš vero v cilje, najdi boljše izhodišče
pa se spomni da si učasih tud brez nje podiru ovire …
In vem kako je Smayo, ko srce ti kar otrpne,
sam zapomni si da ta ljubezen išče samo žrtve.
Kokrk kol obrneš se, useen ne more ti očitat,
da nisi ponudu srečo, sama jo je zavrnila …
