Češnje odprle so cvet
in raztopile led.
Upanje lažno budi
roža, ki oveni.
Ko pa ljubila sva se,
žito zorelo je.
Kot zrelo klasje še srce
na koncu zlomi se.
In ko cvetovi ajde v soncu zacvetijo
in solza utrne, on se ne vrne.
In ko cvetovi ajde v soncu zacvetijo,
odpotoval z njim bo le spomin.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
