Vem, da kdaj naglas pomisliš name,
pa čeprav le bežna znanca sva,
le en stisk roke oba prevzame,
kot bi se kdaj prej že srečala.
Zunaj nam pomlad že seje rože,
redke do jeseni prežive,
bolje bo, če ne zbežim iz kože,
skrijem vanjo zmedeno srce.
Naj me ujame, naj me objame,
le vonj cvetov, kjer čakaš me,
naj dan nariše in jutro zbriše,
za noč le cvet dovolj mi je.
Pa kaj, če sanjava in misliva,
da eno sva.
Pa kaj, pač laževa, nihče ne ve,
da eno sva.
Eno sva, le midva, le midva.
Najine poti zdaj greje sonce,
šopek vrtnic kriv je, da sva par,
trosiva ljubezen na vse konce,
riševa nasmeh na koledar.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
