Mati, odpri zdaj duri na stežaj,
za vselej vračam k tebi se nazaj.
Iz dneva v dan vse bolj mi jenjajo moči,
iz dneva v dan vse bolj mi stara dlan drhti.
Ko v dolgih vseh nočeh mi moč zaspati ni,
sprašujem se le to, zakaj ste vsi odšli.
Hiša vsa je zapuščena, veter s polkni se igra,
dež pronica skozi streho, črni dimnik trepeta,
po dvorišču so koprive, njive neobdelane,
stara hruška ne obrana, pusto vse in prazno je.
… v srcu žalost je gorje.
Iz dneva v dan vse bolj pri srcu me skeli,
ker sama zdaj živim, otrok domov več ni.
Iz dneva v dan vse bolj, le željo to imam,
da eden od sinov, bi vrnil se domov.
Hiša vsa je zapuščena, veter s polkni se igra,
dež pronica skozi streho, črni dimnik trepeta,
lastovke so se vrnile, zopet v svoje gnezdece,
z njimi tudi jaz prihajam, tja kjer vabi klic srca.
