V deželi ekranov
veliko ljudi
preveč govori.
V deželi ekranov
mi ves čas nekdo
prijazno sledi.
V deželi ekranov
male vojne,
karaoke osivelih veteranov.
V deželi ekranov.
Se nabira, se nabira,
not v sanje se zažira,
nikjer ni žive duše,
kamorkoli pogledam,
vesolje brez barvne kartuše.
Vsi skup prešiti,
osem milijard
mislečih niti,
tkanina nebes,
potrebujemo nekaj novih
svetlobnih teles.
Okravatal se je
živalski vrt,
spet je pokrafan
ta fin svileni prt,
tobogan užitka,
kakšen party.
Eni tihi, mirni – uglajeni,
drugi, glasni, divji –
čisto malo prikajeni.
Se ponoči zbudim, aha, okej,
pogledam na uro,
se pomirim.
Vse je v redu, stari.
Vse je v redu, stari.
Vse je v redu, stari.
Sej le ena pika plava,
lep čas že čez vesolje tava.
Vsi skup prešiti, …
Okravatal se je …
Sami kozmos diplomati,
bonjour, sava,
vsak dan vse bolj fini –
udomačeni primati.
Sami kozmos diplomati,
ciao, ciao, come stai,
vsak dan vse bolj fini
udomačeni primati.
