Jutra, čisto drugačna,
zdaj žarek več me ne zbudi,
dežne kaplje se zlivajo vame,
kot da sam sem del jesenkih dni.
Po ulici, pusti in prazni,
v tišini odmeva le moj korak,
še sam ne vem kam me pelje pot,
važno je, da je le daleč stran.
Ti, ki te čutim, ko zaprem oči,
ti, kakor jutranje megle izgineš,
ko nov dan se rodi.
Nekje med zidovi so ostali sledovi
trenutkov, ki zdaj jih več ni.
Stisnem pesti, dokler še upanje tli,
ne bodo me vzele te črne noči.
Oprosti mi za vse besede,
ki ti jih reči ne bi smel,
preveč sem te ljubil, da bi tiho izgubil
tebe in tisti najin svet.
Prosim, zdaj ne reci,
da me sovražiš, ko sem tak,
morda za vse je le kriv
ta deževen jesenski dan.
Po ulici, pusti in prazni,
zdaj ne slišiš korakov več,
dežne kaplje kot drobne solze
izbrisale so še zadnjo sled.
A v jutrih, ko te sonce zbudi,
naj žarek te greje kot moje dlani,
takrat ne odpri oči,
pa bom pri tebi, ko si me spet zaželiš,
pa bom pri tebi, ko si me spet zaželiš.
