Sanjam zagorela lica in boke na plaži,
tam daleč od vsega – južno od ekvatorja.
Palma trda in debela, pod njo čisto zrela
ležita kokosa – južno od ekvatorja.
Čakam ustnice drhteče, dlani hrepeneče
in slani vonj morja – južno od ekvatorja.
Prosim, jokam, premišljujem, izgubljam, zmagujem,
utrujen od vsega – južno od ekvatorja.
Tvoj popek je središče sveta,
v puščavi je oaza za dva.
Moja palma zrasla je do neba,
išče vlago južno od ekvatorja.
Ves omotičen od ruma, brez kančka razuma,
te peljem do neba – južno od ekvatorja.
V spominu gosta trava, pred mano puščava,
v oazi sem doma – južno od ekvatorja.
Tvoj popek je središče sveta,
v puščavi je oaza za dva.
Moja palma zrasla je do neba,
išče vlago južno od ekvatorja.
Zapihal severni je veter, palma v temi se znašla,
čez osamljeni sipini nevihta je prišla,
pa razgraja: bunci, gunci,
sok iz kokosa na polni lunci, opa.
Ves omotičen od ruma, brez kančka razuma,
te peljem do neba – južno od ekvatorja.
V spominu gosta trava, pred mano puščava,
v oazi sem doma – južno od ekvatorja.
