Spet pomlad je in čebela Majči.
Leta, leta, leta naokrog.
K sebi vabi jo sladek kozarec,
ki ga čvrsto stiska nek gospod.
Seveda tudi on jo opazuje,
lepa, lepa, lepa se mu zdi.
Utripajoče učke in širok nasmeh,
ki v hipu te razoroži.
Ma-Ma-Ma-Maja rada nagaja,
ko v dolgih nočeh,
ona vleče svoj meh,
fa-fa-fantje so vsi na klopeh.
Ma-Ma-Ma-Maja rada nagaja.
Dvignit vsakega zna,
ko se s prsti igra,
kot nobena druga ne zna.
Vsi ji radi pihajo na dušo,
vsi vabi, vabi, vabijo na cvet.
Kjer bi Majči kdaj pa kdaj pristala,
a ne pusti se kar tako ujet.
Rada tudi prime za orodje,
ona marsikaj popravit zna,
gumo ti zamenja kar na en dva tri,
vmes pa kakšno še zapoje ti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
