Pošlji mu, veter, pozdrav
preko hribov zelenih planjav
in mu reci, da čakam ga še,
da po njem hrepeni mi srce.
Pošlji mu, veter, pozdrav
tja v daljave, kjer on je ostal
in mu reci, da čakam ga še,
naj domov kmalu vrne se.
Sanjam, o, sanjam, da skupaj sva,
malo, premalo se vidiva.
O, veter, veter, zapihaj zanj,
reci, da čakam le nanj.
Novi dan je, zopet sonce vzhaja,
koledarček gledam, eden manj.
Mnogo dolgih je noči in osamljenih dni,
jaz še vedno, vedno mislim samo nanj.
Ko odšel je, rekel je, naj čakam,
da bo kmalu k meni vrnil se.
Zdaj pa štejem noči, da bo mimo leto dni,
da se vrne, da bo zopet ljubil me.
Govorijo, da bo drugi prstan dal,
govorijo, da morda mi bo hudo,
a jaz vem, da ko domov se vrnil bo,
moj vojak za vedno mene ljubil bo.
Včasih beseda ostra kot nož v srce se zapiči,
včasih mladost in slepi ponos vso radost uniči.
A vsaka rana se prej ali slej v duši zaceli
in z njimi spoznamo, da smo le eno življenje živeli.
Naj ustavi se korak, naj nasmeh bo najin znak,
da lahko sva samo prijatelja.
Naj ponos ne bo tiran, ki naju odvrača stran,
kadar se kdaj pa kdaj spet srečava.
Naj ustavi se korak, naj nasmeh bo skriti znak,
da lahko na vse to pozabiva,
kar nekoč si rekla sva, v čustvih svojih ranjena,
ko mladost s ponosom sva ustavila.
Pada noč na mojo dlan, na spomin, ki ga imam
tvoj korak odmeva v noč, rada te imam.
Rekel si, hudo mi je in da te boli srce,
ti ne veš, ti ne veš, kako mi je.
Sanjam, da sem s teboj,
sanjam, da si samo moj.
Sanjam te, da objemaš me
kot nekoč, ko ljubil si me.
