Smer sever-jug na vlaku zamižim
in se v sladkih mislih potopim.
Brž mimo mene zopet čas beži,
morda se nenavaden zdim.
Nežno bledi poletje v jesen
Iz misli uhaja mi tist’ star refren.
Rad bi dognal kar še vedno ne vem,
a naj v tvoje konce grem?
Spominjam se, ko prvič sem te videl,
ko so naju zvezde božale.
Najine so besede zrak začarale, omamile.
In upam le, da bom še kdaj te videl,
vse odkar sva se razšla.
Morda nekje sredi Ljubljane se bova srečala.
Vlak se ustavil je, odprem oči.
Sonce vzhaja in nebo se budi.
Kdaj razumel bom le kam se mi mudi?
Morda se nenavaden zdim.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
