Dekle na vrtiču rož’ce sadi,
fantič pa mimo gre, pa ji veli:
“Trgaj mi rožice,
delaj mi pušeljček,
če si še dekle za me.”
“Jaz pa že rož’ce natrgane imam,
pušeljc bi delala, pa ga ne znam.
Žide kupila bom,
pušeljc povila bom,
fantič, le pridi ponj sam.”
Fantič res pride pod kamrico stat,
začne na polkne zelene rožljat’:
“Vstani gor, ljubica,
sveti mi lunica
lepše, ko sonce podnev’.”
Ljubica noče iz postelje vstat,
fantu nobenega pušeljčka dat’.
Čakaj ti, ljubica,
ti se boš jokala,
jaz pa se tebi smejal.
Komaj minilo je mes’cev devet,
dekle dobila je sinka na svet.
Sinka je zibala,
milo se jokala:
“Kje pa si, fantič, zdaj ti?”
Fantič odšel je daleč po svet’,
tamkaj je videl prav dosti deklet,
zbral si je ljubico,
belo golobico,
lepšo, ko nageljnov cvet.
