Nocoj večer je za dva,
nevidne sveče gorijo.
Odstri mi košček srca,
približaj svoj obraz – naj skupaj bijeva.
Ne, nisva taka kot prej,
še zdaj težko si verjamem,
da so pozabljeni grehi prevaranih dni –
želela pravljice, zdaj sva v iskrenosti.
In ko mi je hudo,
objameš me tako močno,
kresovi vzplamene,
gorje v ognju se izmije.
Pred teboj stojim
in drugega si ne želim,
kot da pogledaš me
z očmi zaljubljenca v maju.
Odpri na slepo in glej,
strast besede pojenja.
Bova pisala naprej?
Ne omagajva na pol poti, prebudiva, kar že spi.
Požar oplazi srce,
ko mi v šepetu razgaljaš,
da so najine zgodbe spomini luči,
ki se iskrila je v zavetju milosti.
Še vedno življenje se z nama igra,
a preden noč se spusti, je že pozabljeno.
Padam še naprej.
Jočem in ječim.
Ti ob zori le nemočno se nasmeješ,
ko privijem se ob te in ti na roki zaspim.
