Dobrošli v prvo sfero konca,
ne glede kak si želiš, trdno nebo sonca.
Enosobno stanovanje, kjer vsi delamo stalno gužvo
in iz dneva v dan skrit pred socialno službo.
Bodi tiho, da ne pride kdo in te ne odnese.
Če boš viden, pol zate, veš, se ne obnese.
In imaš v ideji, če se igraš na veji,
iz dneva v dan, ko se vprašaš, če končaš v reji.
Nimaš placa “dissat” županskega kretena,
plačane položnice, postranskega pomena.
Vsepovsod mam kako rano; kod da je ves moj svet v izstrelkih.
Jebeš zdravo hrano, dok so S-budget izdelki.
Stari je nad mamo brce, ko pri Barci.
Ljubezen tukaj zgleda bo večna, dokler šla bo naprej z udarci
in spet, stran bežim, ne zmorem tega klanja.
Ni svet kerega se bojim, ampak lastnega domovanja.
Enake so duše, različne figure,
vsi hočemo stran, nekaj nov’ga vsak dan.
Enake so duše različne figure,
svet poln je laži, nepotrebnih skrbi!
Vdaro jo, ker je bil slabe volje,
vdaro, ko je bla še froc, pa mel je sam mozolje.
Vdaro jo, ker ne hajpa njegovega benda,
kot prvič, ko jo vdaro, ker vzela čik njegovega frenda.
Vdaro jo, ko bla neumna, ker pametnejši bo že,
vdaro, ker se zdelo, da je močnejši od nje.
Vdaro, jo, ker ga otroci niso mogli več prenašat,
ker ga starejši sin začel po moči je prekašat.
Vdaro jo, ker bla doma skoz brez pomilostitve,
vdaro jo v obraz, ko je prišla do zaposlitve.
Vdaro jo, ko mogo je prodat avto za njene droge,
ko mogo je spoznat glavno za lene, boge.
Vdaro jo, ko bla je budna; vdaro v samem spanju,
vdaro, ko bla je čudna, vdaro v pijanem stanju.
Vdaro, ko iskala uteho, ko ni bil pripravljen,
vdaro jo ob istem takrat, ko bil je pozabljen!
