Včasih se ti, revežu, zazdi,
da sam si kriv za svoje zmage in zagate.
Ampak pozabljaš na ljudi,
ki noč in dan skrbijo zate.
Na njih, ki pazijo, da se zgodi samo,
kar v skladu je s postavo in moralo,
ko skočiš v morje radosti, med peno greha, pa,
da te res žejnega naplavi na obalo.
Ker ko si majhen, te pustijo pasti po stopnicah.
Ti dovolijo, da te spečejo koprive, ajvar in štedilnik,
da se popariš z juho in razjočeš na konicah
morskih ježev, škarij in jezikov tolažilnih:
Ja, ja! To je pa samo v tvoje dobro!
Pozneje te za mizo tolčejo po glavi in po prstih.
Izbirajo ti družbo in ti včasih kaj slučajno zatajijo.
Radi se nedolžno opravičijo namesto tebe,
in ko znoriš, se prav prijazno nasmejijo:
Ja, ja! To je pa samo v tvoje dobro!
Začeli bodo pit iz tvojega kozarca.
Pojedli bodo vse, kar lahko zdravju škodi.
Kos šunke za veliko noč tam konec marca,
vmes pa le sojice po zdravstveni metodi:
Ja, ja! To je pa samo v tvoje dobro!
Na koncu čaka nate dom za ostarele.
Tja te spakirajo razburjeni potomci,
ker svet je poln nevarnosti od cest do strele,
tam pa so povsod stikala z zvonci.
