Res je že dolgo od takrat, ko sva se zadnjič srečala.
Za trenutek postoj, naredi požirek ali dva
in potem mi povej, povej mi kaj o njej.
Jo še kdaj srečaš, z njo govoriš? Povej, preden spet naprej odhitiš.
In če jo srečaš, pojdi k njej, pojdi in ji povej,
da še vedno mislim na njo in da je vse, kot je bilo
in da jo čuvam v svojem srcu, kot največji zaklad
in ko ponoči postane hladno, me greje misel na njo.
Nobeno žganje in ne vino, niti nič drugega
ne more izbrisat mi spomina okusa njenih solza.
Z nama se je nekdo v nebesih kruto poigral
in vzel nazaj čisto vse, kar nama okusiti je dal.
In če jo srečaš, pojdi k njej, pojdi in ji povej,
da še vedno mislim na njo in da je vse, kot je bilo
in da jo čuvam v svojem srcu, kot največji zaklad
in ko ponoči postane hladno, me greje misel na njo.
In morda se enkrat, ko bo vse mimo, odpeljem tja, na njeno stran,
tja, čez most in naprej, le da spet bom pri njej.
Morda se res moje sanje več ne dvigajo do neba,
tako sesute na tleh in v njih le iskra upanja.