Tu, v tej ravnini,
tu sem se rodil,
tu vsi moji so spomini,
tu sem mladost pustil.
Tu so mi življenje dali,
tu učili me ljubiti.
Potem v svet so me poslali:
»Pojdi, uči se živeti.«
In šel sem s težkim srcem
v tuji neznani svet.
V upanju, da kdaj se vrnem,
da vrnem se v Prekmurje spet.
Vrnil se bom spet nazaj,
v moje Prekmurje.
Tu je moj rojstni kraj
in moja draga tu je.
Tu najboljši so ljudje,
obrazi nikdar mrki,
najbolj zeleno je polje,
nad katerim letajo štrki.
Ti zemlja, ki v svet pošiljaš
sinove svoje in hčeri,
vedi, da hudo je,
da nazaj vsak želi.
Pšenica, ki nam jo daješ
že tisoč nekaj let,
ti kmet, ki z znojem jo napajaš
in obdeluješ spet in spet.
Krvavi žulji tvojih rok
so včasih kot kamen žgoč.
Tudi te zemlje sem otrok,
ne vem, zakaj sem šel proč.