Bilo je v nedeljo, sedeli sva z Emo, v kotu kavarne igral je klavir
in pili sva kavo, kar t’ko za zabavo, za najina leta prijeten večer.
Takrat je pristopil lep moški, po letih na svojem obrazu že imel je nasmeh,
se lahno priklonil, nato opravičil, a z Emo sva v hipu končali klepet.
Gospa, moj poklon, kot v najinih časih spet z vami zaplesal bi rad dabeguin!
O, da, dobro vem, da danes drugačen je čas, a vseeno bi z vami zaplesal rad!
Gospa, moj poklon, vsi najini lepi trenutki za hip naj se vrnejo v pesmi tej,
vse nedeljske zabave in vse promenade tistih dni v Ljubljani tedaj, toliko let nazaj.
Veš, ni za verjeti, a sem le pristala, bila sem nerodna, kot nikdar poprej.
Potem me prijel je in sva zaplesala in vse od takrat je drugače, poglej!
Še danes, povem ti, po tolikem času, se vračajo misli na tisti večer,
ko sva zaplesala, ko sva se spoznala, njegove besede še slišim kot zdaj.
