Sem možeka prosila: O, ljubi dragi moj,
a boš nasekal drva, da nam toplo bo nocoj?
Ti ljuba moja ženka, sem z fanti zmenjen spet.
Če me takoj ne ubogaš, te pošljem vrabce štet.
A jaz ne morem. Daj no. Ne morem. Pa daj.
Ne morem, no ja, saj bom.
No vidiš. Saj bom. Bo šlo? Saj bom.
Že grem …
No pa je šel,
sekiro vzel,
nasekal drva
za meseca dva.
Je sinko naš podoben, k delu gre težko,
vsaj sobo si pospravi, da ti bolj prijetno bo.
O, ljuba moja mami, sem s prijatli zmenjen spet.
Če takoj me ne ubogaš, te pošljem vrabce štet.
A jaz ne morem. Ah daj. Ne morem. No.
Ne morem, no ja, saj bom.
Saj boš. Saj bom. Če ne!? Saj bom.
Saj bom. Že grem …
No pa je šel,
še krpo vzel,
se soba sveti vsa
in lesketa.
Ta stvar je nalezljiva, še traktor staknil je,
sem hotel z njim orati, pa nikakor mi ne vžge.
O, traktor, a si tudi ti s fanti zmenjen spet,
če takoj me ne ubogaš, te pošljem vrabce štet.
Jaz pa ne morem. Moraš! Ne morem. Moraš!
Ne morem, no ja, saj bom.
Saj boš. Saj bom. Saj boš! Saj bom.
Saj bom. Že grem …
Pa je vžgal,
njivo zoral,
zadevo resno vzel,
zoral še dva sosedova travnika.
