Deklice so danes take, kdo, le kdo jih ne pozna,
vse bi rade doživele vso sladkost sveta.
Kar življenje ti ponuja, treba hitro je vzet,
fante je lepo ovijat, videt celi svet.
Ena taka je živela tam v hiški sred’ vasi,
marsikdo je k njej zahajal vroče vse noči.
Vsi naglas so govorili le o njej prav nič lepo,
čakali, obrekovali, le kako se to končalo bo.
Pa prišel je dan resnice, pike rdeče ni bilo,
koledar kot sneg na polju ji krasil je sobico.
Solze tekle so v potoku, ata njen je bled postal,
vedela ni rev’ca zala, kdo ji ga prepozno ven je dal.
Moj ni, moj ni, moj ni,
trdili smo vsi.
Moj ni, moj ni, moj ni,
prisegali smo vsi,
a v igri vsi bili.
Deklice so danes take, kdo, le kdo jih ne pozna,
vse bi rade doživele vso sladkost sveta.
Kar življenje ti ponuja, treba hitro je vzet,
fante je lepo ovijat, videt celi svet.
Zgodi tako se ponavadi, če deklič je razigran,
če nasvete ne posluša babice vsak dan.
Je življenje lepo, sladko, toda skriva sto pasti,
raje slabo kakor dobro rado se v njem zgodi.
Pa prišel je dan resnice, pike rdeče ni bilo,
koledar kot sneg na polju ji krasil je sobico.
Solze tekle so v potoku, ata njen je bled postal,
vedela ni rev’ca zala, kdo ji ga prepozno ven je dal.
