Vsak večer so na pomolu,
težko čakajoča srca,
vsak nekoga pričakuje,
da iz ladje se izkrca.
In ko zadnji potnik pride,
ko upanje v srcu mine,
pritečejo in bolijo,
grenke solze materine.
Kaj ji bodo vse te ladje,
ki priplujejo v luko?.
Ne poznajo, ne poznajo,
materino srčno muko.
Kaj ji bodo vse te ladje,
če jo razočara vsaka,
ker zaman že tri poletja
pri odprtih vratih čaka?.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.