Rekla je: »Zgodba je končana, bilo je lepo,
a zdaj mi zvezde odpirajo drugačno nebo.
Čutim izziv, ne misli, da si kaj kriv.«
Jaz sem kar stal in strmel, ker nisem dojel,
če sem čisto pošten, niti nisem verjel,
da bo odšla, da me bo vrgla ob tla.
Sedem dni se je podiral svet,
potem sem zavrtel 585-369
in rekel:
Vrni se, brez tebe ne znam,
ti si prižigala sonce, ti si delala dan,
zgubil se bom brez tvojega dotika.
Rekla je:
Znajdi se, zberi moč,
ne računaj name, jaz sem daleč proč,
stojim na liniji, s katere ni umika,
konec in pika.
Potem sem dneve prespal in noči prebedel
in pisal sem pesmi, njene grehe sem štel,
mučna pot, analiza zablod.
A čas prekrije vse, nebo mi dalo je ključ,
na koncu predora zagledal sem luč
kot zaklad, kot pot v novo pomlad.
Ko spet svetlobo sem odkril,
moj telefon je zazvonil,
bila je ona.
Odpusti mi, vzemi me nazaj,
ob tebi je sonce, ob tebi je raj,
brez tebe sem le še bleda slika.
Rekel sem:
Znajdi se, zberi moč,
ne računaj name, jaz sem daleč proč,
stojim na liniji, s katere ni umika,
konec in pika.
Zdaj le poglej v nebo, čeprav je temna noč,
nisem jaz kriv, da si grešila zvezdni obroč,
med nama je prepad, razdalja prevelika.
Zato pa znajdi se, ne cvili, zberi moč,
res sem predaleč proč, da bi ti bil v pomoč,
trdno na liniji, čeprav me še mika,
konec in pika.
