Stari nono krpa mreže davnih, davnih let,
ko v naročje svoje ga povabi vinska klet,
prijateljev več ni, da pil bi z njimi mlado vino,
le spomini so, ki prebudijo bolečino.
Divji šparglji z jajci in slanino
so vsak večer jih zvabili v kantino
in tista miza v kotu, ki nestrpno je čakala
na partijo briškole, nikoli ni ostala sama.
V duši je vihar, v duši je vihar.
V duši je vihar, v duši je vihar.
Vsako jutro poljubila ga je z ognjem,
preden je odplul na dolgo pot
in popoldne na pomolu zrla je v obzorje,
da se vrne on, ki ljubi jo.
Vse rože na obali so cvetele le za njiju dva
in res, kako srečna sta bila,
v senci pergole ljubezen jima je rodila sina,
zdaj življenje vzelo mu je vse razen spomina.
V duši je vihar, v duši je vihar.
V duši je vihar, v duši je vihar.
Sam zdaj pije stari nono mlado vino.
