V objemu mesečine, kjer divja burja brije,
na terasi stari, ki gleda na soline,
zdaj lase ji boža, zdaj, ko več ne joka tiho
in glas, ki bil je poln solz, ji zapoje pesem milo.
Kako imam te rad,
kako zelo imam te rad,
tako globoko si,
da v mojih žilah si stopila kri.
Luči je videl sredi morja, spomin noči v Ameriki,
a bile so le lampare, barka belo sled pusti,
videl njene je oči, oči zelene kakor morje
in kar naenkrat pride strah, kot da v globoki vodi tone.
Kako imam te rad,
kako zelo imam te rad,
tako globoko si,
da v mojih žilah si stopila kri.
Moč je besedila, kjer je vsaka drama laž,
da z mimiko in malo šminke spremeniš obraz,
a te oči, ki gledajo te v temi, tako toplo iskrene,
da svoji misli ne slediš in pozabiš vse refrene.
Kako je zdaj vse majhno, tudi noči v Ameriki,
obrneš se in vidiš svojo pot, kot barke bela sled bledi,
da, življenje je, ki se konča, a njega to ne moti,
v njegovem srcu zdaj je sreča in njegove pesmi zvoki.
