Gozd je poln prelesti in travnik je cvetan,
okna podzavesti se odpro na njuno stran.
Misel je na begu, čez mavrično nebo,
čez moje negibno telo.
Kakor sit sem ihte, ki žene me drugam,
vajen sem nevihte, kjer včasih blisk igram.
Plačal bi račune vnaprej za nekaj let,
odšel bi, a tu je moj svet.
Ni cvetja brez trnja, še ga bom bral,
tako kot plev ni brez zrnja, zato bom sejal.
Ni cvetja brez trnja, je že tako.
Kako da včasih ljudje tega ne vemo?
Otok v daljnem morju zelen in nasmejan,
čaka na obzorju, ponuja mi pristan.
A modrosti druge namenja skrivni glas
za pesem, ki poje jo čas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
