Karjola je stroj za prevažati gnoj,
zemljo, pesek in podobne reči.
Ma spredi kolo, ki je ubešen kr tko,
sredi pa korit je za gnoj.
So od zadi ročice, od uspoda nožice,
za pogon ji pa služ kar telo.
Če jo fino pritiskaš, zraven poješ in vriskaš,
maš občutek, da to gre kar samo.
Jest Korl sem z Vira, ki z njo operira,
obvladam dobr nje muhe in pasti.
Če cvili in stoka, spijem pir in dva štoka,
njo pa zrihtam sam s kančkom masti.
Ko so vrgli me iz šole, sem prjel se karjole
in posvetil se njej še samo.
Pa je oče to vidu, se prslonu je k zidu
in ponosno mi je reku tako:
O Korl, zdaj ko vidim kaj te veseli,
ne eno, ti kupu bom tri,
ti kar deli fejst, ker delo krepi.
O korl, za šolo rojen ni prav vsak,
po prsih spozna se junak
in ti bi lahko bil prav tak.
Lep cajt je preteku, kar je oče to reku,
žal, a dobr je, sej to ne drži.
Nisem ratu junak, saj tud nočem bit tak,
dohodnina pa me sploh ne skrbi.
Zdaj zmerno živim, spijem vse kar dobim,
ne sekiram se kaj jutr sploh bo,
ker še zmeri je blo, pa še en cajt bo tako,
vsaj tko dolgo, dokler jest preživim.
