Žive ulice Ljubljane,
polne vonja sveže kave.
Mesto polno je luči,
on še vedno sam sedi,
se sprašuje, kdaj prišla boš ti.
V živih ulicah Ljubljane
tvoje misli niso same.
Najdi hišo za oba,
kozarec vina ali dva,
čakaj, da bo s tabo šla.
Ker ona je zrak, ki rabi ga telo,
ona riše sonce na tvoje nebo.
Ona barva vse, kar je temno,
ona čuti, ko ti je težko.
Ko Ljubljana se zbudi,
ona izgori.
Ceste niso več enake,
ona dela jih drugačne.
Ko z njo zaspiš,
svoj svet si gradiš,
vedno več si je želiš.
Ker ona je zrak, ki rabi ga telo,
ona riše sonce na tvoje nebo.
Ona barva vse, kar je temno,
ona čuti, ko ti je težko.
Ko Ljubljana se zbudi,
ona izgori.
Ker ona je zrak, ki rabi ga telo,
ona riše sonce na tvoje nebo.
Ona barva vse, kar je temno,
ona čuti, ko ti je težko.
Ko Ljubljana se zbudi,
nje več ni.
