Človek ne more biti povsod,
človek ne more vsega imet´.
Zame najlepša tista je pot,
ki me s prijat´li popelje v klet.
Gremo na kratko, a se zgodi,
da se večer raztegne v noč.
Punce težijo, saj jih skrbi,
mi pa zapojemo si na vso moč.
Ko runda pade, iz navade padejo še tri,
zato, ker ena ni nobena, tak se govori.
Ker veseljaki smo pač taki, družbo rabimo.
Ko sod je prazen, pa narazen končno pojdemo.
Nekaj je skupno veselim ljudem,
da se ob vincu zjasni nam obraz,
vendar pa hitro rata problem,
ker izgubimo občutek za čas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
