Prijat’lji moji, vam povem, ne more biti res,
vabila pišem, vabim vas na neki čuden ples.
Nek Abraham zaplesal rad bi baje z menoj,
ob sebi imeti vas želim, prijatelji nocoj.
Kako sem lep in mlad in zdrav in še kar pameten,
mi vse po meri je in prav, kaj rad bi on, ne vem,
v meni je dovolj moči, v meni vse še poka,
lahko bi naredil, veste, še kakega otroka.
Le tako naprej, naprej, Abrahamček naš,
ne ustavljaj se nocoj, ob sebi nas imaš,
Abraham, prijatelj tvoj, naj v pomoč ti bo,
hitro z njim nazdravimo, ga medse sprejmimo!
Le tako naprej, naprej, Abrahamček naš,
ne ustavljaj se nocoj, ob sebi nas imaš,
kaj bi gledal zdaj nazaj, samo glej naprej,
ti na zdravje kličemo prijat’lji vsi, juhej, juhej!
Kdo pa je ta Abraham, da bi se ga bal,
z njim v gostilno bom zavil, še zanj se bom napil,
petdeset, pa kaj je to, živeti sem začel,
čez petdeset, prijatelji, bom komaj sto let ‘mel!
V meni zdaj sta moška dva po petindvajset let,
uboga ženka moja ti, zdaj mogla boš trpet’,
pod posteljo bom dal en štor, da se ne podre,
zdaj se, moja ljubica, rock’n’roll začne!
