Se še spomniš tiste rute,
ki tvoj vrat je poljubila,
ko večer je štel minute,
nežne kakor čista svila?
Se še spomniš tiste ptice,
ki je jutro prebudila,
ko med roso in meglice
sva dotike varno skrila?
Še ljubiš, kar ljubim, ko pada tišina
med naju kot mrak?
Še čutiš, kar čutim, ko zvoki spomina
obarvajo zrak?
Povej mi zdaj, je tvoj svet še enak?
Povej mi zdaj!
Bi še znala uloviti
moje sanje v svoje sanje
in s pogledom umiriti
neprijetno valovanje?
Bi še znala poiskati
v meni vse odtenke sebe,
ki želel sem ti jih dati
in jih hranim le za tebe?
Še ljubiš, kar ljubim, ko pada tišina
med naju kot mrak?
Še čutiš, kar čutim, ko zvoki spomina
obarvajo zrak?
Povej mi zdaj, je tvoj svet še enak?
Povej mi zdaj!
Preteklost izginja v obrisih lepote
in upanje srečo kupuje,
ljubezen počiva na pragu samote,
srce pa te glasno sprašuje.
