Majhna soba modrih sten
zliva spomine
čez rob tišine.
Ribiške mreže, šum valov, bes vetrov
in kriki galebov, ko z barko priplove spet domov.
Še sliši zvok kitar,
še vedno je mornar,
srce je še vroče.
Dvajset let istih slik,
vonj morjá kot dotik,
ko v sobi ujet
pluje med viharji let.
Veter razvije mu jadra domišljije,
ko luna srebró skozi okno razlije.
Majhna soba modrih sten
zliva spomine
čez rob tišine.
In nebo je kot morje,
davni dnevi pa
rišejo obzorje.
Saj zdaj noč je kot slikarka
lepih sanj,
a póstelja je barka,
on kapitan.
In nebo je kot morje,
davni dnevi pa
rišejo obzorje.
Majhna soba modrih sten
zliva spomine
čez rob tišine.
Ribiške mreže, šum valov, bes vetrov
in kriki galebov, ko z barko priplove spet domov.
Majhna soba modrih sten,
majhna soba modrih sten
zliva spomine
