Srce bije mi kot boben iz tribune, ne preda se,
not v meni ogenj je, ki nikoli ne ugasne.
In če kdaj sm padu dol na tla, sm znal pobrat se.
Kje ste bli, ko komaj sem za hrano zbral kovance?
Hotu sm uspet, da usem in use bi dal spet.
Če bi lahko čas prevrtel ko kazalce,
to sm sam ustvaru, hotu zmago, manj poraze.
Že kot mali sm si reku, naj to čas pokaže.
Tudi ko je težko, tudi ko mam slabe karte
in usak nebrušen diamant je najprej blaten.
Lajf je ta prekratek, da bi s časom bil potraten.
Pusti, naj ojača te to, kar ne pokonča te, ker
Nebo je meja, živi naj ta moja ideja,
un, ki hotu kri mi pit bo, se ne bo odžejau.
Zato to srce bije močno ko ta boben iz tribune
in nikoli ne preda se, naj sreča spremlja pogumne.
Al so padci al vzponi,
vrhovi al prepadi,
tudi če morje je nemirno,
sreča je na strani hrabrih.
Eni radi vidli bi, da klonim,
ker ne upajo si sami.
A ne morejo me zlomit,
nič ne more me ustavit,
sreča je na strani hrabrih!
Čez gore in doline vodi pot do zmag,
borba spreminja me v zver, ko da sm volkodlak,
moj čas prihaja in ta ritem je njegov korak,
pazim na kače in zvijače, ker je tolko cak
in pripravljen sm zato v ogenj roko dat.
Vem, da samo vedno boljši bom postopoma,
ni čez noč nič, noč pa polna otrova.
Kriva pota, na kera nočem odpotovat,
preden bom truplo za zažgat al pa pokopat.
Pustu rad bi tu pečat, ne le moj komad.
Visoko letam in vem, kako je globoko past.
A roža iz betona zmogla je pred blokom zrast.
Ker usoden ni poraz, uspeh pa ni dokončen,
js pa vedno bolj fokusiran in odločen.
Za mano še ena neprespana noč je,
ker ne mislim čakat, da mi pade v naročje.
