Še danes pomnim tisto majhno kraško vas,
kjer se bil kot muzikant, še danes pomnim tisti čas.
Bilo je pesmi in zabave, bil je krasen dan,
a po žilah se pretakal naših kraški je teran.
Zagledal sem jo samo daleč proč od vseh,
ko sedela je ob plotu z belo rožo v laseh.
Pristopil sem in vprašal jo, kako ji je ime,
a mi rekla ni ničesar, le nasmehnila se je.
Mandarina, nanjo mislim še.
Mandarina, njo še ljubim le.
Mandarina dal sem ji ime.
Mandarina moje bo dekle.
Ko sem odhajal, rekla je, naj pomnim jo
in s solzami v očeh, da večno me ljubila bo.
In na koncu mi je dala vroč poljub v slovo,
od takrat kjerkoli hodim v srcu nosim samo njo.
Mandarina moja bo…
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
