V zalivu najinem je v pesku vpisano,
z malim stopinjami ljubim te celo vso.
V spominu najinem pa je nekaj več laži,
so kot alge na dnu čolna, kot preveza čez oči.
Kot ladja ljubezni preplula sva leta,
iskala pristan sva na tujih obalah.
Zdaj najina jadra več niso razpeta,
brez vetra mladosti sva tiho obstala.
Ni več volje, vsak oblak se mi zdi, da ve že vse,
vse o nama, kar še sama vrsto let priznava ne.
V spominu najinem je še morje in zaliv,
naj ostane vsaj to isto, saj nihče zato ni kriv.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
