Ko v zvezdno je noč, odbila polnoč,
snežinke prek hribov zletijo.
In v meni takrat, neslišno kot škrat,
se stari spomini zbudijo.
Sva verjela vsem tistim poljubom,
Sva verjela vsem tistim občutkom.
Sva rotila utrinke na nebu,
a spustila ljubezen sva v svet, ki ga nisva našla.
Decembrska noč naj ne mine,
naj snežinke gredo med spomine.
Vem, da kriv sem za glasne besede in male laži.
Naj ta noč se kot zvezda utrne,
naj še zadnjič za naju se vrne
pa čeprav bi po tistem nebo ugasnilo luči.
Vem hotela si tisto, kar v meni še vedno gori.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
