Stokrat sem hodu po ulici njeni,
stokrat pred blokom, kjer ona živi.
Stokrat od zime do pozne jeseni
gledal, če luč v njeni sobi gori.
Bil sem še mlad in zaljubljen kot strela,
tedne in mesece zbiral pogum.
Če pa za hip me je kdaj opazila,
že je zaslišala škripanje gum.
Stokrat sem hodu po ulici njeni,
stokrat se vprašal, kako kaj živi.
Zanjo sem pisal grafite po steni,
skrivoma gledal, če se jim smeji.
Enkrat pa sem se dokončno odloču,
končno sem zbral ves potreben pogum.
Peljal pred blok sem, iz avta ven skoču,
zdaj pa zasliši naj škripanje strun.
Dal sem en zvočnik, en zvočnik na pločnik,
vzel sem kitaro in dal jo na glas.
Dal sem en zvočnik, en zvočnik na pločnik,
celo naj ulico ruka ta bas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
