Za rojstn’ dan povab’m družbo našo k seb’ domov,
baje sem sam doma, noben ne bo težit pršou
hladilnik poln je pa tut za ples kej placa je,
»vzem harmonko, naj se žur začne!«
Pa pride sosed moj, »poslušte to pa tko ne gre!
Pospravte to harmonko, sred noči se to ne sme.«
Sej mal smo vztrajal še, a on pol’cijo klical je,
pa smo spokal se, nasvidenje!
Pa smo šli na pumpo,
tam še luč gori.
Pa smo šli na pumpo –
družba taprava, dobra zabava, muska – več pa ni!
Smo v lokalu našem končno spet dobili se
si naročili prvo rundo tko kot se zagre
je padla druga, tretja, č’trta – pa še kakšna vmes
in hop na mizo se začel je ples.
Pa pride kelnar’ca: »Posluš’te to pa tko ne gre!
Ej, kaj vam jasn ni sej tuki fini so ljudje.«
Smo vidl, da ji naša družba že na živce gre.
Pa smo spokali smo se, nasvidenje!
Nas en prjatu je povabu k njim v vinsko klet,
da tam martina proslavimo kot že vrsto let.
Smo b’li čist srečni tam se vsak od nas bo lohk sprostil,
nobeden nas ne bo domov podil.
Pa pride jezen not: »Poslušte to pa tko ne gre!
Dej mal ustavte se že zdej pijače zmankal je!«
Smo vidl, da zares popil smo mu zaloge vse
pa smo spokal se, nasvidenje!
