Bela vrata odpiraš mi v svet
te poteze so za filmski set
obrazi me lovijo zadet
kam vodijo sploh ne vem!
In ko mi plačaš, da te poznam,
razširijo sanje se v plan,
tvoje besede so le zaman,
kam vodijo sploh ne vem!
Paris in mesečina.
Paris – zame bolečina.
Paris – med nama globina.
Paris – ostajata spomina.
Ko luči ti razsvetlijo obraz,
rahel klik in že pozabiš na čas.
Hočem videt le še pravi obraz.
Kam vodijo sploh ne vem!
Lahko pogledaš zavedaš na setu isto je.
Na flash obrneš, zavrneš še, ne predajaš se.
Lahko prerivaš odrivaš še zmeraj isto je.
Maska pade tvoj Paris ustavi se!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
