Stopil je do mene nek’ tak čuden lik,
vedno ena ista fora.
Govoril je malo, a nar’dil veliko slik,
cifro bi, ma nisem nora.
Moraš znat zagrabit, po moško me prijet,
ko pozimi ohladi se. Pelji me v hribe,
ma, ne rabiš bit poet,
če usojeno je, naj zgodi se.
Prve 3 sekunde, ti povejo vse,
če iskra ne preskoči, je škoda matrat se.
Prve 3 sekunde, nikdar ne lažejo,
prve 3 sekunde, ti pot pokažejo.
Drugi, peti, stoti, isti so vsi,
vsak ponuja mi nebesa.
Gledajo pod maj’co, a nobeden v oči,
hvala, ne bi, nočem stresa.
Moraš znat zagrabit, po moško me prijet,
ko pozimi ohladi se.
Ko pa zvečeri se ne rabiš bit poet,
naj zgodi se, spet in spet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
