Vse bilo je prav lepo,
kava, viski in vse to
in na koncu: »Punca, greva kam.«
Bil sem pravi kavalir,
poln finih sem manir,
ko si slekla je poslednjo svojo stvar.
Nikdar jasno mi ne bo,
kaj mi je takrat bilo,
da podrl se mi je ves svet.
Pa še zdaj me je sram,
ko se znova tisti dan
skozi sanje včasih vrne spet.
Videl sem ji v očeh,
da ji šlo je na smeh,
ko v zadregi pred njo sem obstal.
»Se zgodi, se zgodi,«
ona rekla mi je.
Moj ponos me prvič je izdal.
Včeraj srečal sem jo spet,
tistih njenih dvajset let
in priznam, da sem pogledal v tla.
Grozna misel se mi zdi,
da bi pogledal ji v oči
in videl tisto, kar miru mi ne da.
Zdaj ponoči ne spim,
ko jo gledam, trpim,
se podira mi počasi svet,
ker me še vedno je sram,
ko se znova tisti dan
skozi sanje včasih vrne spet.
