Deveti junij, solzne oči,
leta ne vem, ker spomin mi beži,
so praznovali vstajenje ljudi,
so pozabili otroka v temi.
Ki je odšel v svet svojih sanj,
izpolnil ni vseh pričakovanj,
da bil bi svetnik naših želja,
da bil bi prvi, ki nekaj velja.
Ne boli me luknja v glavi, prepir v puščavi,
ne boli, da sebe prodajam in drugim ugajam.
Ne boli telo, ki drhti in duša, ki tli,
boli me le to, da ne verjamem v zlato.
Ne poznam več tistih ljudi,
ki gradili so te vasi,
le ena pesem zdaj še igra
in eno upanje sebe ne da.
Deveti junij, solzne oči,
o letu se ne govori,
ko zadnji žarek obsije dlani,
takrat zaspal otrok bo v temi.
Ne boli me luknja v glavi, prepir v puščavi,
ne boli, da sebe prodajam in drugim ugajam.
Ne boli telo, ki drhti in duša, ki tli,
boli me le to, da ne verjamem v zlato.
Če bil bi ogenj, bi razvnel ljudi,
če bil bi veter, bi skrbi pregnal,
če bil bi voda, vino bi postal,
če bil bi bog, bi rekel, da me ni,
če bil bi to, kar sem, nisem kriv.
