Lohk’ ti je žal za zvezde na nebu.
Lohk’ ti je žal za nedolžne oči.
Tud’ rože na oknu kmal’ ovenijo,
če vzameš toploto in ugasneš luči.
Nisem to’k nor, da bi kopu seb’ jamo.
Nisem to’k star, da bi se mi kam mudil.
Vse, kar sem hotu in želu od tebe je,
da se zjutri ob teb lohk’ zbudim.
Zate sem dihu, zate se hranu,
pazu zaklade, hijene zavaju,
v temi sem gledu, v temi te branu,
vse tvoje želje sem soncu najavu.
Z mano si cvetela, z mano si b’la vse,
skupi sva čutila potrebo po še.
Plesala si na soncu, b’la si brez sramu,
zdej pa tvoje sanje spijo na dežju.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, ne bo me več t’le.
Še zdej mi ni jasn’ zakaj si ubila
tist, kar je nama pomen’l vse.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, ne bo me več t’le.
Sam’ neki boš mogla vedet’ za zmeri:
ostal ti bo sam’ moj srce!
